Šahovski Klub Trebnje BMP
 
Kazalo
Domov
Aktualno
Rezultati
Mladinci
Članska ekipa
Kontakt
 
Članki
Igrajmo šah
Zgodovina šaha
Šahovska literatura
Šahovski programi
 
Šahovska šola
Šahovska pravila

Zgodovina šaha

Šah izvira iz igre čaturanga (v jeziku sanskrt "štiridelna vojska"), ki se je razcvetela v Indiji v 6. stoletju. Iz Indije se je igra razširila v Perzijo (današnji Iran), kjer so jo v nekoliko spremenjeni obliki imenovali šatrandž. Z arabsko osvojitvijo Perzije se je šatrandž razširil naprej v severno Afriko in Španijo, ki so ji tedaj tudi vladali Arabci. V Španiji se je ime igre šatrandž sčasoma preoblikovalo v "ajedrez", kakor Španci še danes pravijo šahu. Drugod po Evropi se je večinoma uveljavilo ime šah, kar v perzijščini pomeni kralj, ki je osrednja figura tako v šatrandžu kot v šahu.

Sodobni šah s še danes uveljavljenim gibanjem figur se je razvil v drugi polovici 15. stoletja v Španiji in Italiji. Takrat so se kmetje prvič lahko z začetnega polja premaknili za dve polji, dama, ki je bila prej šibka figura in se je lahko premikala le za eno polje, pa je postala najmočnejša figura z možnostjo neomejenega gibanja po vrstah in diagonalah. (Edina pomembnejša sprememba pravil od tedaj je bila le še uveljavitev pravila pat pozicije na začetku 19. stoletja.) V tej dobi so v razvoju šaha prednjačili Španci, tako da to šahovsko obdobje označujemo kot "španski šahovski vek". V Španiji je leta 1497 izšla tudi prva šahovska knjiga, ki jo je izdal Luis Ramirez de Lucena v osrednjem španskem univerzitetnem mestu Salamanci.

V drugi polovici 16. stoletja so šahovski primat prevzeli Italijani. Morda najbolj slavni šahist iz tako imenovanega "italijanskega šahovskega veka" je bil Gioacchino Greco, ki se je rodil okoli leta 1600 v Kalabriji na jugu Italije. Okrog leta 1621 je zapustil domovino in nato med popotovanjem po Franciji, Angliji in Španiji premagoval vse nasprotnike.

Po Grecovi smrti je v razvoju šahu prišlo do daljšega zastoja, ki se je končalo z nastopom "francoskega šahovskega veka" sredi 18. stoletja. Prvo ime tega obdobja je bil François-André Philidor (1726-1791), po poklicu glasbenik, ki je spoznal pomen kmetov v šahovski strategiji in v svojem učbeniku zapisal, da so kmetje "duša šahovske igre". Philidor je sicer bil reden gost pariške kavarne Café de la Régence, ki je veljala za mednarodni šahovski center vse do 1910. Podobne "šahovske" kavarne so se kasneje pojavile v drugih evropskih mestih, tudi v Ljubljani, kjer so šah igrali v kavarni Evropa.

Francoska prevlada v šahu se je nadaljevala po zaslugi Louisa-Charlesa de La Bourdonnaisa (1795-1840), ki je leta 1834 v seriji dvobojev premagal najboljšega britanskega šahista, Irca Alexandra McDonnella. Po La Bourdonnaisovi smrti se je kot najboljši šahist uveljavil Anglež Howard Staunton (1810-1874), ki je leta 1851 v Londonu organiziral prvi veliki mednarodni turnir, na katerem pa je na Stauntonovo razočaranje presenetljivo zmagal Nemec Adolf Anderssen (1818-1879).

Anderssenova neuradna šahovska vladavina je trajala do 1858. Leto pred tem je v Evropo prišel ameriški šahovski meteor Paul Morphy (1837-1884), ki se je najprej odpravil v London, kjer je v dvobojih kot za šalo premagal vse najboljše angleške šahiste razen Howarda Stauntona, ki se je dvoboju izognil. Iz Londona je odšel v Pariz, kjer se je pomeril še z najboljšimi francoskimi in drugimi evropskimi šahisti, vključno z Anderssenom, ki ga je gladko odpravil s 7 : 2 ob dveh remijih. Morphy je ostal v Evropi do 1859, nato pa se je vrnil v rodni New Orleans in ni odigral nobene uradne šahovske partije več!

Po Morphyjevem umiku in zmagi na drugem velikem mednarodnem turnirju v Londonu 1862 se je kot najboljši šahist ponovno uveljavil Adolf Anderssen, a le do poraza v dvoboju z Avstrijcem Wilhelmom Steinitzom štiri leta pozneje. Steinitz, ki je v naslednjih dveh desetletjih bil v vrhu vseh velikih mednarodnih turnirjev, se je leta 1883 preselil v Združene države Amerike, tri leta zatem pa postal prvi uradni svetovni šahovski prvak po zmagi v dvoboju nad Nemcem Johannesom Zukertortom. Prvenstva mu takrat ni mogel osporavati nihče več, saj je veliki Paul Morphy umrl dve leti prej.


WILHELM STEINITZ (Avstrija/Združene države Amerike) - prvi svetovni prvak 1886-1894

Wilhelm Steinitz se je rodil v judovski družini leta 1836 v Pragi. Kot 22-letnik je zaradi študija tehnike prišel na Dunaj, ki je bil v tem času močno šahovsko središče. Tu je lahko Steinitz hitro razvijal svoj šahovski talent, tako da ga je klub leta 1862 poslal na drugi veliki mednarodni turnir v Londonu, kjer je osvojil šesto nagrado. Nad šahovskim življenjem v Londonu je bil tako navdušen, da se na Dunaj ni vrnil. V britanski prestolnici se je leta 1866 tudi pomeril v dvoboju z Nemcem Adolfom Anderssenom, zmagovalcem prvih velikih mednarodnih turnirjev v Londonu 1851 in 1862. Steinitz je dvoboj dobil z   8 : 6 in neuradno postal najboljši šahist na svetu. Tedaj je podobno kot drugi šahisti takratnega "romantičnega obdobja" gojil kombinatorni slog igre, vendar pa s svojimi rezultati na turnirjih v naslednjih letih kljub visokim uvrstitvam ni bil zadovoljen, zato se je posvetil resnemu študiju šaha in utemeljil načela pozicijske igre. Med Steinitzovimi (še danes veljavnimi) osnovnimi odkritji so, da ni prednosti brez nasprotnikove napake, da se napake kažejo v poziciji v obliki slabosti in da so uspešne kombinacije rezultat izkoriščanja slabosti v nasprotnikovi poziciji. Spremembe v njegovi igri so pripeljale do velikih zmag na mednarodnih turnirjih v Londonu 1872 ter na Dunaju 1873 in 1882.

Na mednarodnem turnirju v Londonu leta 1883 je zaostal za Nemcem Johannesom Zukertortom, s katerim sta se nato dogovorila za prvi uradni dvoboj za naslov svetovnega prvaka. Ta je bil odigran leta 1886 v Združenih državah Amerike. Steinitz je kljub slabemu začetku in vodstvu nasprotnika s     4 : 1 dvoboj gladko dobil z 10 : 5 v zmagah (ob petih remijih) in postal prvi uradni šahovski svetovni prvak. Naslov najboljšega na svetu je v naslednjih letih trikrat uspešno obranil. Leta 1889 je premagal Rusa Mihaila Čigorina z 10,5 : 6,5 (10 zmag, 6 porazov in 1 remi), na prehodu iz leta 1890 v 1891 v Britaniji živečega Madžara Isidorja Gunsberga z 10,5 : 8,5 (6 zmag, 4 porazi in 9 remijev), leta 1892 pa ponovno Čigorina z 10 : 8 v zmagah ob petih remijih. Drugi dvoboj s Čigorinom se je razburljivo končal, saj je imel ruski šahist v zadnji partiji dobljeno pozicijo in možnost za izenačenje, vendar je napravil grobo napako in dvoboj nesrečno izgubil.

Steinitzova šahovska vladavina se je končala 1894 po porazu z 32 let mlajšim Nemcem Emanuelom Laskerjem. Po šestih partijah je bil dvoboj izenačen, nato pa je Steinitz izgubil pet partij zapored. Lasker je na koncu slavil z 10 : 5 v zmagah ob 4 remijih. Po izgubi naslova prvaka je Steinitz spet več igral na turnirjih. Že jeseni 1894 je zmagal v New Yorku, na prvem velikem mednarodnem turnirju v angleškem Hastingsu 1895 pa je bil v konkurenci najboljših šahistov peti za presenetljivim zmagovalcem Harryjem Pillsburyjem iz ZDA, Čigorinom, prvakom Laskerjem in njegovim rojakom Siegbertom Tarraschem, pri čemer pa je Steinitz dobil prvo nagrado za najlepšo partijo na turnirju. Ob koncu 1895 in v začetku 1896 se je udeležil še velikega četvoroboja v ruskem Sankt Peterburgu, na katerem je bil drugi za Laskerjem ter pred Pillsburyjem in Čigorinom. S tem rezultatom si je tedaj že 60-letni Steinitz priboril povratni dvoboj z Laskerjem v Moskvi 1896/97, ki ga je začel s štirimi zaporednimi porazi, po enajstih partijah pa je zaostajal že z 0 : 7 ob štirih remijih. Da Steinitz Laskerju ni bil več konkurenčen priča tudi končni rezultat dvoboja - 2 : 10 v zmagah ob petih remijih. Kmalu po dvoboju je Steinitz doživel živčni zlom, zdravstvene in psihične težave pa so se v letih pred smrtjo stopnjevale. Steinitz je umrl v revščini v newyorški javni bolnišnici avgusta 1900.

Partija Steinitz - Lasker


EMANUEL LASKER (Nemčija) - drugi svetovni prvak 1894-1921

Steinitzov naslednik Emanuel Lasker ni bil samo vrhunski šahist, ampak tudi prvovrstni matematik, filozof in igralec bridža. Na šahovskih turnirjih je igral vse od 1889 do 1936 in bil svetovni prvak rekordnih 27 let. Rodil se je leta 1868 v revni judovski družini v Berlinchnu (današnji Barlinek na Poljskem). Pri enajstih letih je bil poslan na študij matematike v Berlinu, kjer je živel pri starejšem bratu Bertholdu, ki ga je naučil šaha. Prvič je na mojstrskem turnirju zaigral leta 1889 v Breslauu (danes poljski Vroclav) in že takoj zmagal. V naslednjih letih je uspešno igral na manjših mednarodnih turnirjih in v dvobojih premagal vse najboljše angleške mojstre. Leta 1892 je pogumno izzval na dvoboj za najboljšega nemškega šahista Siegberta Tarrascha (1862-1934), ki je v tem času zmagal na treh največjih mednarodnih turnirjih v Vroclavu 1889, Manchestru 1890 in Dresdnu 1892. Tarrasch, ki se v tem času zaradi svojega zdravniškega dela ni odzval na dvoboj s svetovnim prvakom Steinitzom, je dvoboj z Laskerjem oholo zavrnil, zato je slednji izzval na dvoboj samega svetovnega prvaka Steinitza in mu leta 1894 odvzel žezlo najboljšega z 10 : 5 v zmagah ob štirih remijih.

Kot svetovni prvak je Lasker leta 1895 odšel na veliki turnir v angleškem Hastingsu in ga končal na tretjem mestu za Američanom Harryjem Pillsburyjem in Rusom Mihailom Čigorinom. Po tem delnem neuspehu je v naslednjih letih svojo premoč pokazal z zmagami na vseh velikih turnirjih, ki se jih je udeležil (četveroboj v Sankt Peterburgu 1895/96, Nürnberg 1896, London 1899 in Pariz 1900), pa tudi v povratnem dvoboju za naslov svetovnega prvaka s Steinitzom 1896/97, ki ga je dobil kar 10 : 2 v zmagah ob petih remijih. V tem času je želelo Laskerja izzvati na dvoboj za svetovni naslov več kandidatov, ki pa so zaradi Laskerjevih ostrih finančnih zahtev ostali praznih rok. Žal tako tudi ni prišlo do dvoboja z zmagovalcem Hastingsa 1895 Pillsburyjem, ki je bil za Laskerja zelo neugoden tekmec.

Po zmagi na turnirju v Parizu 1900 se je Lasker za daljši čas umaknil iz šaha in kot doktor matematike delal na univerzi v angleškem Manchestru. Vrnil se je na turnirju v ameriškem Cambridge Springsu 1904, na katerem je bil drugi za ameriškim šampionom Frankom Marshallom. Lasker je 1907 ob dokaj blagih finančnih pogojih sprejel Američanov izziv na dvoboj, končni rezultat 8 : 0 v zmagah za Laskerja ob sedmih remijih pa ni nikogar presenetil, saj je Marshalla že dve leti prej v dvoboju popolnoma nadigral Tarrasch z 8 : 1 v zmagah ob osmih remijih. V letu 1908 je priložnost za dvoboj za svetovno prvenstvo končno dobil tudi Tarrasch, ki pa je tedaj bil že daleč od vrhunca svojih moči in z Laskerjem gladko izgubil z 8 : 3 v zmagah ob petih remijih.

Leta 1909 je bil Lasker šahovsko zelo aktiven. Najprej je skupaj s Poljakom Akibo Rubinsteinom (1882-1961) slavil na velikem turnirju v ruskem Sankt Peterburgu, nato odigral ekshibicijski dvoboj s Poljakom Dawidom Janowskim 2 : 2 in končno z istim igralcem, ki ni bil med glavnimi kandidati za izzivalca, a imel v Franciji bogate sponzorje, odigral še uradni dvoboj z naslov svetovnega prvaka in ga premagal s 7 : 1 v zmagah ob dveh remijih. V letu 1910 je Lasker odigral še dva dvoboja za naslov najboljšega na svetu. Najprej je znašel na težki preizkušnji v dvoboju z Avstrijcem Carlom Schlechterjem (1874-1918). Dvoboj je trajal le deset partij, Schlechter pa je zmagal v peti in ob osmih remijih pred zadnjo partijo vodil s 5 : 4. V odločilni partiji je Schlechter dosegel veliko prednost in bil tik pred osvojitvijo naslova, nato pa napravil napako in partijo izgubil, Lasker pa je ostal šahovskem prestolu z neodločenim izidom 5 : 5. Sledil je še en dvoboj z Dawidom Janowskim, ki pa se je za Poljaka končal še slabše kot leto prej (8 : 0 v zmagah ob treh remijih).

V naslednjih letih je bil Lasker šahovsko spet neaktiven, v tem času pa sta se kot glavna pretendenta za naslov svetovnega prvaka uveljavila Akiba Rubinstein, ki je po delitvi zmage z Laskerjem v Sankt Peterburgu 1909 v letu 1912 zmagal na vseh velikih turnirjih (San Sebastian v Španiji, Pieš'tany na Slovaškem, Breslau, Vilnius), in Kubanec Jose Raoul Capablanca, ki je slavil na veleturnirju v San Sebastianu 1911 (pred Rubinsteinom in našim Milanom Vidmarjem). Tu je seveda bil še Schlechter, ki se mu je naslov za las izmuznil. Lasker se je z ostrimi finančnimi zahtevami za izvedbo dvobojev nasprotnikom izogibal, zaradi česar mu je priljubljenost močno padla. V šahovsko areno je znova stopil na veleturnirju v ruskem Petrogradu (Sankt Peterburgu) 1914, na katerem je nastopilo 11 vrhunskih mojstrov. Po prvem delu je s točko in pol naskoka pred Laskerjem vodil Capablanca. V drugem delu se je pet najboljših šahistov iz prvega dela merilo med seboj po dvokrožnem sistemu. Rezultatsko stanje je ostalo nespremenjeno vse do partije med Laskerjem in Capablancom, ki jo je dobil svetovni prvak. Poraz je mladega Kubanca tako iztiril, da je naslednji dan z grobo napako izgubil še proti Tarraschu in iz rok izpustil turnirsko zmago. Na koncu je bil Lasker prvi, Capablanca drugi, nova vzhajajoča šahovska zvezda - Rus Aleksander Aljehin pa tretji.

Kmalu po turnirju v Petrogradu je izbruhnila prva svetovna vojna, po kateri so se stvari močno spremenile. Edini pravi kandidat za naslov svetovnega prvaka je ostal Capablanca, saj je Schlechter 1918 umrl, Rubinstein pa po vojni vihri ni več igral na takem nivoju kot pred njo. Lasker je v povojni inflaciji izgubil svoje prihranke, javnost pa ga je začela obtoževati, da se je namerno izogibal najnevarnejšim nasprotnikom. Zaradi tega se je odrekel naslovu prvaka v korist Capablancu, česar pa niti šahovska javnost niti Capablanca nista sprejela. Tako je leta 1921 v Havani le prišlo do dvoboja, v katerem je po pričakovanju Lasker igral pod svojimi zmožnostmi in dvoboj po zdravnikovem priporočilu predal pri zaostanku 4 : 0 v zmagah (ob desetih remijih), čeprav naj bi zmagovalec postal šahist, ki bi prvi zmagal šestkrat.

Kljub izgubi naslova svetovnega prvaka, je Lasker še vedno bil izjemno močan. Leta 1923 je zmagal na turnirju v Ostravi na Češkem, leto kasneje pa še na superturnirju v New Yorku, kjer je z veliko lahkoto slavil pred Capablancom in Aljehinom. V Moskvi 1925 je bil drugi za senzacionalnim zmagovalcem Jefimom Bogoljubovom, a spet pred Capablancom. Po tem turnirju se je Lasker spet umaknil. Leta 1933 je bil prisiljen zapustiti rodno Nemčijo, ker so v njej zavladali Judom nenaklonjeni nacisti pod vodstvom Adolfa Hitlerja. Lasker se je po odhodu iz Nemčije za krajši čas spet posvetil turnirskemu šahu. Leta 1934 je zaigral v švicarskem Zürichu in osvojil peto mesto za svetovnim prvakom Aljehinom, mladima Nizozemcem Maxom Euwejem in Čehom Salomonom Flohrom ter tedaj v Nemčiji živečem Ukrajincu Jefimu Bogoljubovu. Lasker se je 1935 preselil v Sovjetsko zvezo, kjer so v istem letu organizirali veliki turnir v Moskvi. Po turnirju so Laskerja razglasili za "biološko čudo", saj je kot 67-letnik bil odličen tretji za obema zmagovalcema - bodočim svetovnim prvakom Mihailom Botvinikom in Salomonom Flohrom. Na turnirju je Laskerja še posebej razveselila zmaga nad svojim velikim tekmecem Capablancom.

Svoja zadnja turnirja je Lasker odigral 1936 v Moskvi in angleškem Nottinghamu. Na obeh je končal v sredini lestvice, s tem da je v Nottinghamu z zmago nad tedanjim svetovnim prvakom Maxom Euwejem omogočil turnirsko slavje Capablancu in Botviniku. Zanimivo je, da je Capablanca na teh dveh turnirjih prvič bil uvrščen pred Laskerjem, ko je bil ta star že 68 let! V naslednjem letu je Lasker zapustil Sovjetsko zvezo in se preselil v New York, kjer je leta 1941 podobno kot njegov predhodnik Steinitz umrl v pomanjkanju.

Partija Lasker Capablanca


JOSE RAOUL CAPABLANCA (Kuba) - tretji svetovni prvak 1921-1927

Jose Raoul Capablanca je bil "čudežni otrok". Kubanec, ki se je rodil leta 1888 v premožni družini, se je namreč (po njegovih besedah) naučil šaha že pri štirih letih z gledanjem očeta pri igri. Zgodba pravi, da je Capablancov oče nekoč odigral nemogočo potezo, mladi Jose pa ga je opozoril na napako. Že leta 1901 je "šahovski Mozart" kot trinajstletnik v dvoboju premagal vodilnega kubanskega šahista Juana Corza. Tri leta pozneje je odšel na študij v ZDA, kjer pa se je mladenič iz visoke družbe bolj posvečal šahu kot pa študiju. V New Yorku je kmalu postal eden najboljših šahistov, ko pa je leta 1909 na turneji po ZDA izjemno odigral vrsto simultank in ekshibicijskih dvobojev (s 96,4-odstotno uspešnostjo) so številni sponzorji, ki jih je mladi Kubanec s svojim šarmom zlahka pridobil, zbrali denar za dvoboj z ameriškim prvakom in kandidatom za svetovnega prvaka Frankom Marshallom. Za mnoge je bil rezultat dvoboja presenetljiv, saj je tedaj še malo znani Capablanca zlahka zmagal z 8 : 1 v zmagah ob 14 remijih!

Leta 1911 je bil Capablanca povabljen na svoj prvi veliki mednarodni turnir v španskem San Sebastianu, na katerem so nastopili vsi najboljši šahisti razen svetovnega prvaka Emanuela Laskerja. Udeležbi neznanega Kubanca brez kakršnihkoli mednarodnih turnirskih uspehov sta nasprotovala mojstra iz carske Rusije Osip Bernštejn in Aron Nimcovič. Kako sta se uštela, je pokazal končni rezultat, saj je Capablanca na enem najmočnejših turnirjev v šahovski zgodovini zmagal pred Poljakom Akibom Rubinsteinom, ki je Kubanca edini premagal, in našim Milanom Vidmarjem na skupnem drugem mestu. Kubanec se je maščeval tudi protestnikoma, saj je že v prvem kolu premagal Bernštejna v partiji, ki je bila nagrajena kot najlepša na turnirju, Nimcoviča pa ni premagal samo v turnirski partiji, temveč mu je tudi pobral zajeten kupček gotovine v hitropoteznih partijah za denar!

Po zmagi v San Sebastianu je Capablanca pozval prvaka Laskerja na dvoboj, vendar je ta postavil za Kubanca nesprejemljive pogoje. Tako sta se med seboj prvič v resnih turnirskih partijah pomerila šele v ruskem Petrogradu (današnjem Sankt Peterburgu) 1914. Po prvem delu turnirja je prepričljivo vodil Capablanca, medsebojna partija pa se je končala z remijem. V drugem delu turnirja, v katerega se je uvrstila le peterica najboljših, pa je Lasker ugnal mladega tekmeca, ki ga je poraz tako iztiril, da je izgubil še naslednjo partijo in tako zapravil zmago na turnirju in tekmovanje končal za Laskerjem na drugem mestu.

Kmalu po turnirju v Petrogradu je nastopila prva svetovna vojna. Lasker je bil v tem času blokiran v Nemčiji in šahovsko popolnoma neaktiven, Capablanca pa je v ZDA redno igral z najboljšimi ameriškimi šahisti. Po koncu vojne, v kateri je Lasker po porazu Nemčije izgubil vse svoje prihranke, je Capablanca prvaka ponovno izzval na dvoboj. Ker se mu je Lasker sprva skušal izogniti, je v javnosti padel v nemilost, po čemer je naslov prvaka želel predati brez boja. Tudi tega javnost ni sprejela, tako da je na koncu ob zanj zelo dobri finančni ponudbi Lasker sprejel dvoboj v Capablancovi rojstni Havani, čeprav 53-letnemu Laskerju tamkajšnje podnebje ni ustrezalo. Poleg tega je Lasker spomladi 1921 prišel na dvoboj nepripravljen in ga po štirih porazih in desetih remijih predal, čeprav sta nasprotnika igrala na šest zmag.

Capablanca je svoje prvenstvo potrdil z gladko zmago (pred novim šahovskim zvezdnikom Aleksandrom Aljehinom in Milanom Vidmarjem) na mednarodnem turnirju v Londonu 1922, na katerem so igrali vsi najpomembnejši mojstri razen Laskerja. Izzivalci so s Capablancom ob turnirju podpisali protokol o pravilih o dvoboju za naslov svetovnega prvaka, pri čemer so se strinjali o zagotovitvi za tiste čase izjemno visokega denarnega sklada 10000 dolarjev. Te vsote v naslednjih letih nista uspela zbrati dva potencialna izzivalca - Akiba Rubinstein in Aron Nimcovič.

Kot svetovni prvak Capablanca v naslednjih letih na turnirjih ni bil najbolj uspešen. Leta 1924 je v New Yorku zaostal za Laskerjem, pri čemer je po osmih letih prvič izgubil turnirsko partijo (s Čehom Richardom Retijem), še bolj boleč pa je bil poraz z Laskerjem. Naslednje leto je v Moskvi zaostal za presenetljivim zmagovalcem Jefimom Bogoljubovom in ponovno za Laskerjem! Do pomembne spremembe pa je prišlo leta 1927. Tedaj je Aleksander Aljehin kot najnevarnejši nasprotnik prvi prišel do realne možnosti, da zbere denar za dvoboj za svetovno prvenstvo. Poleg tega je Capablanca v New Yorku spodbudil organizacijo turnirja kandidatov za naslov prvaka, na katerem so ob njem igrali Aljehin, Vidmar, Marshall, Nimcovič in Avstrijec Rudolf Spielmann, ki je zmagal na velikem turnirju v domačem Semmeringu 1926. Manjkali so Lasker, ki je bil v sporu s prvakom, Bogoljubov, ki je zahteval poseben honorar, ter Rubinstein. Capablanca je hotel med turnirska pravila vstaviti klavzulo, po katerem bi bil do dvoboja za svetovno prvenstvo upravičen le šahist, ki bi bil ob njem na turnirju najboljši. Proti temu je ostro nastopil Aljehin, ki je že skoraj zbral za dvoboj potreben denar, medtem ko ostali te možnosti niso imeli. Na koncu je brez poraza na turnirju gladko zmagal Capablanca s kar dvema in pol točkama prednosti pred Aljehinom (naš Vidmar je bil četrti), tako da je spet oživel mit o "človeku - šahovskem robotu".

Tega mita pa je bilo kmalu konec. Jeseni 1927 je Capablanca prvič branil naslov svetovnega prvaka in prvenstvo izgubil! V dvoboj z Aljehinom je po zmagi v New Yorku vstopil kot izrazit favorit, saj ga Rus, ki je tik pred dvobojem prevzel francosko državljanstvo, do tedaj ni še nikoli premagal! Že začetek dvoboja v argentinski prestolnici Buenos Airesu je bil za prvaka šokanten, saj je izgubil prvo partijo. Capablanca se je kmalu pobral in po sedmi partiji povedel z 2 : 1, nato pa izgubil enajsto in dvanajsto partijo ter spet zaostajal. Aljehin nato ni forsiral dogodkov in s serijo remijev izčrpaval nasprotnika, ki je celo predlagal prekinitev in ponovitev dvoboja, na kar pa Aljehin seveda ni pristal in na koncu maratonski dvoboj dobil s 6 : 3 v zmagah ob 25 remijih ter postal četrti svetovni prvak. Po dvoboju je Capablanca pisal, da je Aljehin srečno zmagal in omalovaževal njegov uspeh, zaradi česar je prišlo do poslabšanja odnosov med šahistoma. To je Kubancu le škodilo, saj dolgo ni mogel igrati na turnirjih, na katerih je sodeloval Aljehin.

Po turnirju v nemškem Bad Kissingenu 1928, na katerem je bil drugi za Bogoljubovom, je Capablanca poslal Aljehinu izziv za povratni dvoboj, ki pa ga je prvak zavrnil, ker je dal prednost Bogoljubovu, ki ga je izzval že prej. To je Capablanca zelo ogorčilo, vendar je vprašanje, če bi imel veliko možnosti, saj je Aljehin med 1927 in 1934 igral v taki formi kot nihče do tedaj. Po zmagi na nekaj manjših turnirjih je Capablanca leta 1931 ponovno poslal izziv za dvoboj Aljehinu, vendar ga je pokopala lastna klavzula iz Londona 1922 o zagotovitvi denarnega sklada 10000 dolarjev (pri čemer ga je oviral tudi nastop velike svetovne gospodarske krize 1929). To je bila za velikega Kubanca zadnja priložnost, da bi si povrnil naslov. Za tem se je za nekaj let umaknil iz resnega turnirskega šaha in se spet vrnil 1934. Labodji spev njegove kariere v tem času sta bili zmagi na veleturnirjih v Moskvi in Nottinghamu 1936. Njegov zadnji veliki turnir je bil znameniti AVRO-turnir osmih najboljših igralcev na Nizozemskem 1938, na katerem je Capablanca zasedel predzadnje mesto. Tedaj je že imel resne zdravstvene težave s srcem, ki ga je dokončno izdalo v newyorškem šahovskem klubu Manhattan marca 1942. Umrl je v isti bolnišnici kot leto prej njegov predhodnik Emanuel Lasker.

Partija Nimcovič - Capablanca

ALEKSANDER ALJEHIN (Rusija/Sovjetska zveza/Francija) - četrti svetovni prvak 1927-1935 in 1937-1946

Aljehin je edini svetovni prvak, ki je naslov najboljšega na svetu zadržal vse do svoje smrti. Rodil se je v premožni moskovski družini leta 1892. Šahovskih potez ga je naučila mati, v otroštvu pa je največ šahiral s starejšim bratom Aleksejem. Leta 1902 je prisostvoval simultanki ameriškega velikega mojstra Harryja Pillsburyja, ki je igral na slepo proti 22 nasprotnikom, tudi proti njegovemu bratu, ki je uspel remizirati. Američan je mladega Aleksandra tako navdušil, da je še bolj podžgal njegovo vnemo za kraljevsko igro. Vendar pa Aljehin ni bil čudežni otrok, do uspehov pa je prišel s trdim delom. Pri desetih letih je začel igrati na turnirjih v dopisnem šahu, na svojem prvem turnirju ob šahovnici, na katerem je bil daleč od najboljših, pa je nastopil pri 15 letih. Leta 1908 je nastopil na amaterskem turnirju v Düsseldorfu, v Nemčiji pa je nato v dvoboju premagal še domačega mojstra Curta von Bardelebena (1861-1924) s 4,5 :
0,5. Po vrnitvi v Rusijo je z istim rezultatom ugnal še mojstra iz domovine Benjamina Bljumenfelda, prvi velik turnirski uspeh pa dočakal z zmago na vseruskem amaterskem prvenstvu 1909 in si pridobil naziv mojstra.

V naslednjih letih je Aljehin postopno napredoval, na mednarodnih in domačih turnirjih pa dosegal solidne rezultate, vendar brez velikega sijaja. Kljub temu velja omeniti zmagi na manjših turnirjih v švedskem Stockholmu 1912 in nizozemskem Scheveningnu 1913. Velik pomen pa je za Aljehina imela zmaga (skupaj z Aronom Nimcovičem) na vseruskem prvenstvu 1913/1914, s katero se je uvrstil na veliki mednarodni turnir v Sankt Peterburgu. Na enem največjih turnirjev v zgodovini šaha je presenetljivo zaostal le za najboljšima šahistoma tistega časa Laskerjem in Capablancom. Pred izbruhom prve svetovne vojne poleti 1914 se je udeležil še velikega turnirja v nemškem Mannheimu, na katerega od najboljših niso prišli le Lasker, Capablanca in Rubinstein. Turnir je bil zaradi izbruha velike vojne vihre prekinjen, ko je bil Aljehin v vodstvu s točko prednosti pred našim Milanom Vidmarjem.

Po koncu vojne je Aljehin 1920 postal prvi prvak nanovo nastale Sovjetske zveze. Naslednje leto je zapustil domovino in se na koncu preselil v Pariz. V tem času je zmagal na treh manjših mednarodnih turnirjih, nato pa na velikem turnirju v slovaškem zdravilišču Pieštany 1922 razočaran osvojil drugo mesto za rojakom Jefimom Bogoljubovom. V tem letu pa ga je čakal še veliko pomembnejši turnir v Londonu. Z izjemo Laskerja, ki je v tem času že izgubil svetovno krono, so v London prišli vsi najboljši. Prepričljivo je zmagal svetovni prvak Capablanca, Aljehin pa je končal na drugem mestu tik pred našim Vidmarjem. Aljehina ta rezultat ni zadovoljil, saj si je prizadeval Capablanca izzvati na dvoboj. V naslednjem letu je zmagal na močnem turnirju v čeških Karlovyh Varyh, leta 1924 pa je sledila nova velika priložnost v New Yorku. Nad tretjim mestom je bil Aljehin spet razočaran, saj je prepričljivo zaostal za presenetljivim zmagovalcem
Emanuelom Laskerjem in Capablancom. Kritičen je bil tudi nad svojo igro, zato se je odločil podrobno preanalizirati vse partije turnirja. Rezultat tega dela je bila odlična turnirska knjiga, ki je navdušila tudi starega prvaka Laskerja!

V letu 1925, v katerem je prevzel francosko državljanstvo, je Aljehin zaradi doktorskega študija izpustil veliki turnir v Moskvi, zato pa gladko zmagal v nemškem Baden Badnu. V naslednjem letu spet ni bil zadovoljen z drugima mestoma v avstrijskem Semmeringu (za domačinom Rudolfom Spielmannom) in nemškem Dresdnu (za Aronom Nimcovičem), leta 1927 pa so v New Yorku pripravili veliki turnir s svetovnim prvakom Capablancom in petimi kandidati za njegovega izzivalca. Capablanca je prepričljivo slavil, Aljehin pa z drugim mestom potrdil položaj njegovega prvega izzivalca. Problem je bilo le še zbrati za dvoboj potrebnih 10.000 ameriških dolarjev. Aljehinu je uspelo pridobiti sponzorje v Argentini in tako se je jeseni 1927 v Buenos Airesu začel dvoboj, v katerem so vsi pričakovali gladko Capablancovo zmago, zgodilo pa se je povsem drugače! Aljehin je v maratonskem dvoboju na šest dobljenih partij zmagal s 6 : 3 ob 25 remijih in presenetljivo
postal četrti svetovni šahovski prvak!

Da je Aljehin zasluženo dobil šampionsko žezlo v svoje roke, so pokazali njegovi izjemni rezultati v naslednjih letih, saj je od osvojitve naslova do leta 1934 zmagal povsod, kjer se je pojavil. Aljehin pa ni le zmagoval, ampak je imel nad tekmeci neverjetno premoč. Po dveletnem premoru po dvoboju s Capablancom je leta 1929 najprej slavil na manjšem turnirju v ameriškem Bradley Beachu z 8,5 točkami iz 9 partij, nato pa v dvoboju za naslov svetovnega prvaka gladko premagal v Nemčiji živečega ruskega rojaka Jefima Bogoljubova s 15,5 : 9,5. Aljehinovo premoč sta še najbolj pokazala velika turnirja v italijanskem San Remu 1930, na katerem je v 15 partijah osvojil 14 točk in najbližjega tekmeca pustil za seboj kar za 3,5 točke, ter pri nas na Bledu, kjer je zmagal z 20,5 točkami v 26 partijah, drugi Bogoljubov pa je za njim zaostal kar za 5 točk in pol! Sledilo je še nekaj zmag na manjših turnirjih in odlične igre za francosko
reprezentanco na šahovskih olimpijadah, turnirska zmaga pa se mu je po daljšem času prvič izmuznila na novoletnem turnirju v angleškem Hastingsu 1934, kjer je bil drugi. Da je še vedno najmočnejši, je že kmalu dokazal s prepričljivo zmago v švicarskem Zürichu. V letu 1934 je odigral še en dvoboj za svetovno prvenstvo z Bogoljubovom in ponovno zlahka zmagal s 15,5 : 10,5. V tem dvoboju pa je bila kakovost njegovih partij že slabša. Igro je kritiziral tudi nizozemski prvak Machgielis Euwe in Aljehina izzval na dvoboj.

V tem času je Aljehin zašel v osebno krizo in se je vse bolj tudi predajal alkoholu. To se je poznalo tudi v dvoboju za naslov svetovnega prvaka ob koncu leta 1935 z Euwejem. Čeprav je Aljehin silovito začel dvoboj in povedel s 5 : 2, ga je Nizozemec kmalu ujel in na koncu slavil s 15,5 : 14,5. Po izgubljenem dvoboju je Aljehin popolnoma spremenil način življenja ter opustil cigarete in alkohol. Kljub temu, da po porazu ni več kraljeval na veleturnirjih, se je skrbno pripravil na povratni dvoboj z Euwejem 1937. Le-ta se je začel z njegovim porazom v prvi partiji, vendar je Aljehin kmalu spreobrnil tok dvoboja in na koncu gladko slavil s 15,5 : 9,5 ter na ta način utišal vse svoje kritike. Vendar so zdaj Aljehina že načenjala leta. Na veleturnirju AVRO na Nizozemskem 1938 so tekmovalci med posamičnimi koli potovali iz mesta v mesto, kar je najbolj vplivalo na najstarejša udeleženca - Capablanca in Aljehina. Kljub temu je Aljehin med 8
najboljšimi šahisti sveta osvojil četrto mesto s polovičnim točkovnim izkupičkom, pred njim pa so se zvrstili mladi Estonec Paul Keres ter Američan Reuben Fine kot zmagovalca ter tretjeuvrščeni Rus Mihail Botvinik.

V tem času se je Aljehin začel dogovarjati za dvoboj za svetovno prvenstvo z Botvinikom, vendar je pogajanja prekinila druga svetovna vojna, ki je izbruhnila v času šahovske olimpijade v Buenos Airesu. Kljub vojni vihri se je Aljehin odločil vrniti v Evropo, vendar je njegovo drugo domovino Francijo kmalu okupirala nacistična Nemčija. Aljehin se je sicer umaknil na Portugalsko, od koder je želel oditi v Ameriko, vendar je njegova žena ostala v Parizu, da bi prodala nepremičnine. Aljehin se je bil prisiljen vrniti, da bi ji pomagal, in nato igrati na turnirjih v Nemčiji in na zasedenih ozemljih. Nemčijo je lahko zapustil šele 1943, potem ko je hudo zbolel za škrlatinko. Ponovno se je odpravil na Iberski polotok, kjer je igral še na nekaj manjših turnirjih v Španiji in na Portugalskem. Ob koncu vojne se je znašel v Estorilu pri Lizboni, kjer so ga 24. marca 1946 v hotelu našli mrtvega na sedežu pred njegovo največjo prijateljico - šahovnico!

Partija Aljehin - Lasker


MACHGIELIS EUWE (Nizozemska) - peti svetovni prvak 1935-1937


Max Euwe je bil edini resnični amater med svetovnimi prvaki, saj je tudi na vrhuncu svoje slave poučeval v šoli. Rodil se je leta 1901 v mestecu Watergraafsmeer pri Amsterdamu. Šaha se je naučil od mame, ko je bil star štiri leta. Leta 1921 je prvič postal nizozemski prvak ter z velikanom madžarskega in svetovnega šaha Gezom Maroczyjem presenetljivo remiziral dvoboj s 6 : 6. Tri leta kasneje je dokončal študij matematike in začel tudi poučevati v šoli, leta 1926 pa je iz matematike še doktoriral. Njegovi nastopi na turnirjih so bili večinoma omejeni le na šolske počitnice!

Po prvi osvojitvi naslova državnega prvaka je Euwe dokaj uspešno igral na manjših mednarodnih turnirjih. Največji turnir, ki se ga je udeležil v tem času, je bil v Londonu 1922, na katerem je končal v spodnjem delu razpredelnice, še daleč od najboljših Capablanca, Aljehina in Vidmarja. Prekretnico v njegovi karieri verjetno pomeni dvoboj s takratnim kandidatom za naslov svetovnega prvaka Aleksandrom Aljehinom 1926/1927, ki ga je tesno izgubil s 4,5 : 5,5. Z enakim rezultatom je 1928 izgubil dva dvoboja s še enim kandidatom za naslov najboljšega Jefimom Bogoljubovom. V istem letu je prvič uspešno nastopil tudi na velikem mednarodnem turnirju. V nemškem Bad Kisssingenu je namreč končal na izvrstnem tretjem mestu za Bogoljubovom in Capablancom. S temi rezultati je Euwe natihoma stopil v svetovno elito!

Na turnirjih je uspešno nastopal tudi v naslednjih letih. V konkurenci vseh najboljših šahistov razen Aljehina in Laskerja je bil na enem najmočnejših šahovskih turnirjev v zgodovini v čeških Karlovih Varih 1929 peti. Na novoletnem turnirju v angleškem Hastingsu je zmagal 1930/1931 in 1934/1935, vmes pa je bil v švicarskem Bernu 1932 drugi za svetovnim prvakom Aljehinom. Njegov najpomembnejši rezultat v tem obdobju je bilo drugo mesto na veletunirju v švicarskem Zürichu 1934, na katerem je spet zaostal le za Aljehinom, ki pa ga je zato v medsebojni partiji premagal!

Leta 1935 je Aljehin sprejel njegov izziv na dvoboj za svetovno prvenstvo in dvoboj kljub prepričljivemu začetnemu vodstvu presenetljivo izgubil s 14,5 : 15,5. Dr. Machgielis Euwe je tako presenetljivo postal peti svetovni šahovski prvak! V tej vlogi je v naslednjem letu zaigral na dveh turnirjih. Najprej je v domačem Zandvoortu bil drugi za Američanom Reubenom Fineom, ki je tedaj bil eden od kandidatov za svetovni naslov, nato pa je na veleturnirju v angleškem Nottinghamu po silovitem začetku popustil in tekmovanje končal na tretjem mestu za bivšim prvakom Capablancom in novo vzhajajočo šahovsko zvezdo - Rusom Mihailom Botvinikom.

V letu 1937 je Euwe najprej zelo uspešno zastopal domovino na šahovski olimpijadi, nato pa je nastopil povratni dvoboj za naslov svetovnega prvaka z Aljehinom. Po hudem boju je Aljehin tokrat zanesljivo zmagal s 15,5 : 9,5 in si kot prvi šahist povrnil svetovni naslov. Kljub porazu je Euwe vse do druge svetovne vojne ostal v svetovni šahovski eliti. Igral je tudi na veleturnirju AVRO na Nizozemskem 1938, na katerem je nastopilo osem tedanjih najmočnejših šahistov. Euwe si je na turnirju, na katerem sta zmagala Estonec Paul Keres in Američan Fine pred ruskim asom Botvinikom, delil četrto mesto z Aljehinom in Američanom Samuelom Reshevskym.

Po drugi svetovni vojni so Nizozemci 1946 v Gröningenu pripravili prvi veleturnir po šestletnih krvavih spopadih. Zmagal je Botvinik pred 45-letnim Euwejem. Ta rezultat je Nizozemcu omogočil, da se je še enkrat boril za naslov svetovnega prvaka. Ker se je prestol najboljšega z Aljehinovo smrtjo 1946 izpraznil, so dve leti kasneje organizirali turnir peterice za njegovega naslednika. Prvak je postal Mihail Botvinik, Euwe pa je kot najstarejši udeleženec končal na repu razpredelnice. Kasneje je le še redko nastopal na turnirjih, je pa redno branil barve Nizozemske na šahovskih olimpijadah vse do leta 1962! V šahovskih krogih je ostal zelo cenjen tudi po zaključku aktivne kariere in bil med letoma 1970 in 1978 kljub visoki starosti tudi predsednik svetovne šahovske federacije FIDE. Umrl je 1981.

Partija Geler - Euwe

Se nadaljuje...

 
Novice
Partije, ki morajo biti še odigrane:
(petek, 12.12. ob 16.30 uri):

Jaka Hazdovac - Nik Vidmar

Staš Hysz - Jaka Hazdovac
Vojko Hysz - Nika T. Grabnar
Anja Pajek - Ana Rajer
Ana Rajer - Domen Brcar
Domen Brcar - Jana Kramar

Nika T. Grabnar - Jaka Hazdovac
Jaka Hazdovac - Jana Kramar
Nejc Norčič - Jaka Hazdovac
Anja Pajek - Jana Kramar
Jana Kramar - Ana Rajer
Nejc Norčič - Anita Koprivc

Ana Rajer - Anita Koprivc
S partijami sta že zaključila Tjaša Pajek in Tim Škrlj.
 
Šah v Sloveniji
Šahovska zveza Slovenije
 
 
Tuje šahovske strani
Chessbase
ChessOK
The Week in Chess
Chess Cafe
Šahovski informator